KS ZMINEC sestavljajo naselja: Zminec, Bodovlje, Sopotnica, Sv. Florijan nad Škofjo Loko, Sv. Petra hrib, Staniše, Breznica, Gabrovo.

Drobci iz preteklosti
Največje naselje v KS je Zminec – dolga obcestna vas v spodnjem delu Poljanske doline. Jedro vasi je nekdaj sestavljalo sedem kmetij, omenjenih že v urbarju freisinškega gospostva iz leta 1291. Ozemlje je pripadlo freisinškemu škofu z drugo daritvijo v novembru leta 973, ko je nemški cesar Oton II. freisinški škofiji podaril vzhodni del Poljanske doline.
Od kod ime?
Zminec  ima zanimivo krajevno ime, ki je na Slovenskem enkratno. Sam pomen in nastanek imena ni znan. Prvi zapis imena za naš kraj v že omenjenem urbarju je Trachen in se v taki obliki omenja v listinah do 15. stoletja. Urbar iz leta 1501 že navaja ime Smintz in podobno tudi vsi kasnejši urbarji. Kaj naj bi pomenil Trachen? Jezikoslovec dr. Lovro Sušnik išče izvor v nemški besedi Drachen – zmaj, v staroslovenščini zmij. Zato se mu razlaga imena ni zdela težka: Zmij – Zminc. Ime naj bi kraj dobil po kačah – zmijah, kar priča, da je bila ta beseda domača tudi  pri nas in ni le izposojenka iz srbščine oz. hrvaščine. Zanimiva se mu je zdela tudi druga razlaga. V Pleteršnikovem slovarju je našel zminec – kačnik kot ime rastline (ime je dobila zaradi strupenih učinkovin, ki jih vsebuje). Avtor se bolj nagiba k možnosti prve razlage imena.

Bodovlje so gručasta vas na naplavljeni ravnici na desnem bregu Poljanščice, kamor se z juga odpira Bodoveljska grapa. Nekaj hiš je tudi v sami grapi. Jedro vasi se je razvilo ob dveh starih poteh, ki sta vodili v Puštal in Škofjo Loko, sestavljale pa so ga gruntarske domačije. Že vir iz leta 1291 tu omenja 5 hub (gruntov). Drugi del vasi so sestavljale 3 kajže, ki so nastale ob podružnični cerkvi sv. Petra in jih omenja urbar iz leta 1630. Vir iz leta 1780 omenja 11 hiš in vas se ni povečala vse do leta 1870, ko so postavili ob vhodu v Bodoveljsko grapo večjo hišo z delavnico in skladiščem.

In še zanimivost iz upravne zgodovine Zminca. Kot samostojna občina Zminec je delovala že okoli leta 1854. Sestavljale so jo davčne občine: Sv. Barbara, Sv. Ožbolt, Staniše in Zminec. Po letu 1866 se je občina združila z občino Škofja Loka, kjer so zminške zadeve vodili  kot zadeve “podobčine” Zminec. Združitev obeh občin pa se po mnenju nekaterih občanov ni obnesla, zato so si prizadevali za ponovno osamosvojitev in jo dosegli zopet leta  1897. V svojem največjem obsegu leta 1935 je  občina Zminec  poleg današnjih vasi in zaselkov Bodovlje, Staniše, Zminec, Breznica, Gabrovo, Sopotnica, Sv. Florijan, Sv. Petra hrib obsegala tudi Brode, Gabrk, Log, Valterski vrh, Dol, Drago, Gosteče, Hosto, Pungert, Soro, Puštal, Sv. Andrej, Sv. Barbaro in  Sv. Ožbolt. V takšnem obsegu je delovala do leta 1945.

Ljudje so tu živeli predvsem od gozdarstva, kmetijstvo je bilo na drugem mestu, še zlasti na samotnih hribovskih kmetijah. Leta 1958 je bil tu postavljen obrat Termike za proizvodnjo kamene volne.

Izven vaškega jedra, pod cesto proti Poljanam, stoji star kmečki dvorec, imenovan Šefert. Ne ve se natančno, od kod domačiji to ime. Nekateri pravijo, da so nekdaj tu s čolnom prevažali ljudi čez reko. To razlagajo iz nemške besede »Schiffahrt«. Ker je na drugi strani vode le nenaseljen hrib, poraščen z gozdom, se raziskovalcem ta razlaga ne zdi smiselna. Zato razlago za domače ime iščejo drugod. Ker so nekdaj tu živeli pomembni ljudje, iščejo izvor v nemški besedi »Scheffa«, kar pomeni sodin ali sodja, ki ga je včasih imelo loško gospostvo. Domače ime Šefart ali Šefertnik se je ohranilo do današnjih dni.
Kmetijo v velikosti dveh gruntov omenjajo že urbarji leta 1291, 1318 in 1630. V drugi polovici 16. stoletja so bili na kmetiji Šefart že Pečaherji (tudi Pečoherji), ki izvirajo iz vrst loških meščanov. Družino Petschacher zasledimo v Loki že v 15. stoletju. Do srede 17. stoletja so se poplemenitili z naslovom »von Schöffart«. V tem času so morali za potrebe vojske vzdrževati enega težkega konja za loško gospostvo.  V sorodu so bili s Feichtingerji in pozneje po ženski liniji s puštalskimi graščaki, ki so prevzeli tudi njihovo posest v Šefertu, ko so Pečaherji izumrli po moški liniji. Rodbino Pečaherjev in Šefart omenja tudi pisatelj Ivan Tavčar v svojem romanu Visoška kronika. Kako je prehajalo posestvo iz rok v roke nam viri za naslednjih sto let molčijo. V 18. stoletju so bili na kmetiji že Čadeži, katerih potomci še danes živijo tu.

Kulturna dediščina

Podružnične cerkve na območju KS Zminec
Sv. Lovrenc v Breznici (550 m)  – cerkev stoji na Lovrenški gori (608) na skrajnem obronku slemena nad Zmincem. Je ena izmed najstarejših podružnic  mestne župnije. Ljudska pripovedka pravi, da so cerkev najprej zidali v Breznici, a kar so podnevi sezidali se je ponoči podrlo. Patron je hotel imeti cerkev na kraju, kjer danes cerkev tudi stoji.
Cerkev je na tem mestu stala že v prvi polovici 15. stoletja. Leta 1824 je v cerkev udarila strela in je pogorela. Takrat so prejšnji leseni strop nadomestili z obokom, prizidan je bil tudi prezbiterij, tako da je najstarejša v cerkvi ladja. Oltarji so zlati baročni. Veliki je posvečen sv. Lovrencu in je iz srede 17. stoletja (predelan 1816). Stranska oltarja sta delo Štefana Šubica (levi je posvečen sv. Elizabeti, desni sv. Pavlu). Ladja ima vse tri stene poslikane s freskami furlanskih mojstrov iz 15. stoletja. Poškodovane freske na zunanjščini je dopolnjeval Jernej iz Loke (eden zadnjih predstavnikov gotskega slikarstva na Slovenskem, izpričan v prvi tretjini 16. stoletja). V zvoniku so trije zvonovi, mali je bronast iz l. 1722.

Sv. Florijan v Sopotnici stoji pod Kucljem v Sopotnici (582 m). Tu je že v 13. stoletju stala cerkvica.  Prezbiterij je bil predelan okoli leta 1520 (od takrat je ohranjen sklepnik z reliefom sv. Florijana) in baročno prezidan 1688. Portal je iz 17. stoletja, ladja pa je stara. Na zahodni in severni steni so freske s prizori iz legende sv. Florijana, na južni pa fragment Pohoda sv. treh kraljev. Oblikovne značilnosti govorijo, da gre tudi tu za furlanske slikarje. Freske so iz zgodnjega 15. stoletja. Oltarji so zlati, z velikim število)  in Stara Loka v plamenih (1782). V zvoniku je en mali bronast zvon iz leta 1792  in dva večja železna.

Sv. Peter Sv. Peter v Bodovljah – leži na robu vasi Bodovlje (350 m). Sedanja gotska cerkev izhaja iz 15./16. stoletja. Zvonik je bil prizidan 1703 k fasadi, ki je bila poslikana s freskami. Gotski prezbiterij ima rebrast svod, ki sloni na šestih konzolah, tri od njih imajo obliko maske. Osem gladkih sklepnikov. Pod ometom se skrivajo freske Jerneja iz Loke.
Freska Na stenah ladje pa so stare freske, ki prikazujejo pasijon – delo furlanskih mojstrov. Veliki oltar je posvečen sv. Petru in je poznobaročen. Vsi trije, tudi stranska oltarja, so delo Štefana Šubica. V prezbiteriju visita dve tabelni sliki, ki sta tudi njegovo delo: Marijino kronanje (1850) in druga, ki prikazuje kako angel vodi Petra iz ječe. Zvonovi so vsi trije železni.
Leta 2007 je bila cerkev razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. V letu 2008 sta bila opravljena obsežnejši pregled in raziskava likovnih prvin v želji, da se cerkev in njene umetnine celovito restavrirajo.
Vse tri cerkve so poslikane s freskami furlanskih mojstrov. Kako so se pojavili tu tako kvalitetni slikarji? Prav gotovo ne po naključju.  Gre za skupino freskantov iz druge polovice 14. in prve polovice 15. stoletja, ki  so kot potujoči mojstri prinašali na Slovensko slogovne in ikonografske značilnosti takratnega severnoitalijanskega slikarstva. Potovali so po cesti, ki je bila v srednjem veku živa povezava med Furlanijo in slovenskim ozemljem. Potekala je od Čedada v Tolmin in čez Cerkno ter Poljansko dolino v Škofjo Loko in naprej.
Arharjeva kapelica Arharjeva kapelica – na Sv. Petra hribu stoji votivna kapelica. Zidano kapelico je postavil  gruntar Arhar v zahvalo, da je nekoč srečno pregnal volka s klobukom, kar je bilo nekdaj upodobljeno tudi na sliki v kapelici. V oltarju je bil kip sv. Bernarda.
V Bodovljah je stal s slamo krit čebelnjak s poslikanimi panjskimi končnicami, ki so ga prestavili na grajski vrt Loškega muzeja –  t.i. kranjski čebelnjak. Na žalost ni več ohranjen.
Na začetku vasi  Bodovlje stoji  velika zidana kmečka hiša »Žirovcova hiša«, ki je bila nadstropna že v 16. stoletju. Danes je močno predelana. Zanimiva je še Petačeva hiša.
V Zmincu stoji nekaj zanimivih kmečkih hiš s starejšo arhitekturno  zasnovo in freskami na zunanji fasadi.

Naravna dediščina

Zejčarjev kostanjZejčarjev kostanj, ki se je razrasel na robu Zejčarjeve domačije (Sv. Florijan nad Škofjo Loko), sodi med najdebelejše slovenske prave kostanje, saj meri v prsnem obsegu malo nad deset metrov. Enotno deblo se v višini kakih dveh metrov razdeli v dva mogočna vrhova. Pred leti je vanj udarila strela in eden izmed vrhov je propadel. Drevo je staro več kot 200 let. V višino meri 27  metrov, prsni premer debla v višini znaša neverjetnih 316  cm, obseg pa kar 992  cm. V bližini kostanja, na drugem bregu, sta lepo vidna še dva drevesna orjaka in bukev, ki v višino meri 34  metrov, doprsni premer pa ima 184  cm.

Dendrološka naravna spomenika, ki sta že od leta 1990 zavarovana z občinskim odlokom: Zejčarjev kostanj pri Sveti Florijanu nad Škofjo Loko, par pravih kostanjev v Breznici.

Zbrala in zapisala:
Mojca Ferle