Pavle Bozovičar – »Skalarjev Pavle« (10. 1. 1910 – 17. 8. 2001) – akademski slikar; študiral je v letih 1930 do 1936 v Pragi. Deloval je kot svobodni umetnik najprej v Ljubljani, po koncu 2. svetovne vojne se je za eno leto preselil v Mursko Soboto. Leta 1947 se je vrnil v Škofjo Loko, kjer je deloval kot likovni pedagog. Risanje je poučeval na gimnaziji Škofja Loka. Izbral je samotarsko ustvarjanje na obrobju slovenskega likovnega dogajanja. Zelo redko je razstavljal. V realistični tradiciji je slikal motive iz domače okolice, krajine, izstopajo njegova tihožitja s sadjem in s cvetličnimi šopki.
Jože Burnik – odličen harmonikar, skladatelj in mojster narodno-zabavne glasbe. Igral je v številnih narodno-zabavnih ansamblih (Alpski kvintet, Ansambel Jožeta Burnika). Njegova najbolj znana skladba je Dobro jutro. Septembra 2010 je v avstrijskem Gradcu prejel častno nagrado za življenjsko delo, t.i. Oskarja narodno-zabavne glasbe – “Oberkrainer Award 2010” za slog, ki ga je vnesel v narodno-zabavno glasbo.
Andreja Dolinar – športnica in invalidka, vrhunska igralka namiznega tenisa. Prometna nesreča jo je prikovala na invalidski voziček, šest let po prometni nesreči pa se je začela njena športna kariera. Vidnejše uspehe in prodor v sam svetovni vrh je Andreja dosegla v letu 1999, ko se je prebila med prvih 15 na svetovni lestvici.
Leta 2000 je bila finalistka Paraolimpijskih iger v Sydneyu, kjer je dosegla odlično 4 mesto. Bila je športnica leta 2003.
Na domačem parketu Andreja dolgo ni imela prave konkurentke in primerne sotekmovalke. Na nedavnem svetovnem prvenstvu v Koreji sta skupaj z Matejo Pintar v ekipnem delu osvojili bronasto medaljo (november 2010).
prof. Ivan Dolenec – »Jamnikov profesor« (Sopotnica, 24. 10. 1884 – Ljubljana, 12 2. 1971), šolnik in publicist. Na Dunaju je študiral slavistiko in klasično jezikoslovje in leta 1909 diplomiral. Poučeval je med drugim na klasični gimnaziji v Ljubljani. Po nekajletni kazenski premestitvi v Mostar je postal ravnatelj učiteljišča v Ljubljani in šolski inšpektor banske uprave, 1941 pa ravnatelj gimnazije v Novem mestu. Med 2. svetovno vojno se je izrekal zoper nasilje komunističnega vodstva, zato je bil 1945 – 46 zaprt in je izgubil službo; preživljal se je s kmečkim delom, pozneje pa se je honorarno zaposlil pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Pisal je pedagoške in politične članke ter uredil 4 zvezke Izbranih spisov Janeza Evangelista Kreka (1923 – 33). Leta 1973 so v Buenos Airesu izšli njegovi spomini Moja rast (uredil dr. Tine Debeljak).
Ivan Oman (Zminec, 10. september 1929 – Zminec, 17. avgust 2019); slovenski politik, poslanec in kmet. Po opravljeni osnovni šoli je delal na domači kmetiji. Leta 1960 je prevzel posestvo in ga vodil vse do začetka aktivnega dela v politiki. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je pridružil kmečkemu gibanju. Leta 1988 je postal prvi predsednik Slovenske kmečke zveze. Bil je pobudnik za ustanovitev zveze demokratičnih strank DEMOS, ki je izpeljala postopke demokratizacije in osamosvojitve države Slovenije. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je bil izvoljen v Predsedstvo republike. Na tem mestu je pomembno vplival na takratna prelomna dogajanja za slovensko državo ob plebiscitu, osamosvojitvi in vojni z JLA. Zavedal se je pomembnosti ustanovitve lastnih obrambnih enot, zato se je kot edini od predsedstva države v marcu 1991 udeležil vaj teritorialne obrambe in postrojene enote teritorialne obrambe prvič pozdravil kot Slovensko vojsko. Med leti 1992 – 1996 je bil poslanec, nato se je umaknil iz političnega življenja. V decembru 2010 je postal predsednik novo ustanovljenega Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.
Za svoje delo je prejel več priznanj: leta 1995 – za sodelovanje v Predsedstvu republike v času osamosvajanja Slovenije je bil odlikovan s častnim znakom Republike Slovenije; leta 1999 – za delovanje na področju družbenega in političnega življenja v občini Škofja Loka in državi Sloveniji je bil imenovan za častnega občana občine Škofja Loka.
Lovro Sušnik – “Rohotnikov profesor” (Breznica, 7. avgust 1887 – Ljubljana, 28. oktober 1964) slovenski jezikoslovec, prevajalec, profesor in šolnik. Po osnovni šoli v Škofji Loki je obiskoval gimnazijo v Kranju. Vojaški rok je odslužil v Pragi. Na Dunaju je študiral germanistiko in romanistiko ter 5 semestrov slavistike. Med počitnicami 1911 se je v Ženevi izpopolnjeval v francoščini. Med 1. svetovno vojno je bil hudo ranjen na severnem bojišču ter se nato do konca vojne zdravil v Sarajevu. Služboval je leta 1920 na gimnaziji v Kranju, v Ljubljani na klasični gimnaziji (1920 – 1922), vmes je opravil profesorski izpit, na II. realni (poljanski) gimnaziji (1922 – 1936). Od leta 1937 do maja 1945 je bil načelnik prosvetne uprave, januarja 1946 se je upokojil. Pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je honorarno delal pri pripravi gradiva za slovar slovenskega knjižnega jezika.
Sušnik je prirejal pomožne učbenike za francoski in nemški jezik, prevajal leposlovje in napisal obširno knjigo o akademskih poklicih. Med leti 1923 – 1930 je bil podpredsednik Prosvetne zveze, 1928 – 1930 predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, ter 1936 – 1941 član Glavne prosvete v Beogradu.
Peter Adamič (1929 – 1990) – lepa okolica pod Lovrenško goro je v svoje vznožje privabila nekaj miru željnih Ljubljančanov, ki so tu postavili svoje vikende. Med njimi je bil tudi akademski slikar Peter Adamič. Diplomiral je leta 1955 na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani pri prof. Francetu Miheliču. Že v najstniških letih se je začel ukvarjati s slikarstvom.
Pri srcu mu je bilo krajinarstvo. Najbolj pogosti motivi so bile podobe iz alpskega sveta (v ozadju je pogosto upodobljen Triglav), podobe Dolenjske, Prekmurja in Poljanske doline. Značilni zanj so bili motivi narave, gora, gričevij, pokrajin ob vodi. S široko, drzno in hitro potezo na platnu mu je uspelo lirično upodobiti naravo. Rad je slikal tudi tihožitja (lovska, ribiška, šopki rož in gobe). Bil je zelo povezan z naravo, tudi lovec, ribič in fotograf.
Stanislav Ferle – dolgoletni predsednik KS Zminec, prejemnik bronastega grba občine Škofja Loka leta 2008 za prizadevno, požrtvovalno in nesebično delo v Krajevni skupnosti Zminec.
Ema Kožuh – slovenska mlada kmetica leta 2009 s kmetije Okršljan, Sv. Florijan nad Škofjo Loko.
Stane Rupnik – univ. dipl. ing. kmetijstva. Rojen 25. 9. 1948 v Stari Oselici. Diplomiral na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani leta 1972. Od leta 1985 z družino živi v Zmincu. Vso aktivno delovno dobo je posvetil pospeševanju kmetijstva in kmetijskemu svetovanju. Prizadeval si je za varstvo in urejanje kmetijskih zemljišč. Deset let je vodil Oddelek za kmetijsko svetovanje na Kmetijsko gozdarskem zavodu Kranj. Dva mandata je bil občinski svetnik, v obdobju 1998 – 2002 tudi podžupan občine Škofja Loka. Bil je tudi član raznih občinskih odborov in komisij. En mandat (1987 – 1991) je uspešno vodil svet KS Zminec. Vrsto let je tudi član Muzejskega društva Škofja Loka (en mandat tudi član izvršnega odbora). V Loških razgledih in drugih strokovnih publikacijah je objavil več člankov s področja kmetijstva. Uredil je zbornika: Kmetijsko zadružništvo in mlekarstvo na Loškem in Zbornik Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj. Kot soavtor je sodeloval pri izdaji monografije o loškem rojaku in kmetijskem strokovnjaku Gustavu Pircu in bil pobudnik postavitve spominske plošče. Za svoje strokovno delo in vodenje sveta krajevne skupnosti je prejel nagrado Občine Škofja Loka za leto 1990. Za uspešno strokovno delo je prejel Priznanje Kmetijske zadruge Škofja Loka in Priznanje Kmetijske svetovalne službe.
Zapisala in uredila
Mojca Ferle